Njen Svobodni spev
«Vsak od nas živi svoje življenje, pri čemer zaradi ustaljene vsakdanjosti pozabljamo na svoje sanje, ki pa privrejo na dan, ko nas zajame vrtinec obupa in jih pretvori v resničnost, v hlastanje po življenju, v ljubezenski spev.
Ko se znajdemo na bivanjskem razpotju, ki se nam razodene kot izguba gotovosti o lastnem obstoju, sloneče na vsem kar smo do tedaj doživeli, ali pa kot hipoteza razumskega in zavestnega ali pa kot energijskega in kozmičnega continuuma post mortem, se sanje spojijo s preživetvenim nagonom in nam vsilijo voljo do življenja. Zaukažejo nam, da moramo izživeti življenje.
Resničnost eksistenčne preteklosti prevlada nad hipotetičnim ničem. In tako se, hočeš nočeš, stvarnost in sanje zlijeta v eno.
Odgovor na Borgesovo razpotje, na spraševanje o tem kako izbiramo, razberemo v odločitvah, ki jih je na življenjski poti sprejemal naš jaz. Iz notranjosti se dvigne ljubezenska pesem s pomočjo katere ponovno odkrijemo radosti, ki smo jih pogosto, prepogosto premalo cenili: svetlobo, veselje do življenja.
Dela Eminjane-Emi potrjujejo pravilnost te trditve.
Manzonijeva hvalnica dvakrat v prahu, dvakrat na oltarju ne velja samo za Napoleona, temveč tudi za Emi.
Božja pomoč, pa najsi verjamemo ali ne v božji dar ali v usodo, ji je dala priložnost, verjetno enkratno, da v sedanji razsežnosti kar dvakrat ponovno zaživi.
Sanje, ki privrejo iz blaznosti v katero nas pahne groza ob zavesti, da je konec naših navideznih gotovosti, so silovite. Kar rjovijo iz njenih slik in jih preplavljajo s svetlobo. Krik sreče se pretvori v barvo. Ljubezen do življenja diha iz vsakega dela posebej in predstavlja najlepše in najgloblje sporočilo, ki ga lahko in mora posredovati umetnik.
O otožnosti in žalosti, kakor o bolečini in strahu, stalnicah v ustvarjanju številnih umetnikov, pri Emi ni ne duha ne sluha.
Ne ubija »mesečine«, ne povzdiguje silovitosti in moči predmetov, ne opeva telesne lepote, temveč išče bistvo stvarjenja.
In tako oda sreči, kipeča ljubezen, izniči uboštvo vsakdanjega življenja .
Bližina in vpliv umetnika Mira Peršolje sta Eminjani-Emi omogočila tudi izbor najprimernejših izraznih sredstev in tehničnih rešitev.
Slavček, ki šele začenja žvrgoleti, postopoma izpopolnjuje svoje pevske veščine in učitelju dolguje hvaležnost, ker je ob njem spoznaval notno črtovje. Toda, če je slavček razglašen, ali v duši ni globokega vzgiba in sporočilnosti, njegovo petja ne seže do srca, ne more mu pomagati niti najboljši izmed učiteljev.
Emi nosi v sebi enkratno in absolutno spoznano resnico.
Resnico, ki prebije vsak ščit, premaga vse ovire in zadane naravnost v dušo. Barve so odločne kot vibracije duha, oblike predstavljajo note harmonične in nežne melodije. Ne glede na pripoved, postanejo pretveza za dosego končnega cilja- zlitja sanj in stvarnosti.
Ko letimo zelo visoko, se nam zdi ves svet majhen, nepomemben, oddaljen, boren. Videti smo kot mravljice, a tudi mravljice imajo viruse in morda imajo tudi sami virusi druge viruse…
Emi leti visoko, a kar privlači gledalca, njen magnetizem, je svetloba, je življenje, je Bog. Svoje koprnenje po božjem udejanji tako, da vsem nam, ki se izgubljamo v ničevosti vsakdanjosti, poda roko in popelje do pravih vrednot. Njej podvig zlahka uspe, njej, ki se je dvakrat znašla na usodnem razpotju in ji je bila dvakrat ponujena možnost, da nadaljuje svojo pot v obstoječi razsežnosti.
Morebiti je ona druga razsežnost neskončno lepša, a je ne poznamo, zato nam je ljubša ta, ki jo živimo. Res je nenavadno, starogrška kultura uči, da je pravi modrec kdor ve, da ničesar ne ve. Torej lahko sklenemo: mi nismo modreci. Če pa že kaj znamo, nam zagotovo manjka modrosti.
Eminjana-Emi je umetnica in tako kot Beethoven, v vsakem svojem delu ustvari svojo »Odo radosti«. Njeno sporočilo izpoveduje univerzalno resnico, s tehtnostjo svojih izraznih sredstev pošilja med vse nas….svoj "Svobodni spev".»
Antonio Maria Pivetta
