Kritike

Njen Svobodni spev

Vsak od nas živi svoje življenje, pri čemer zaradi ustaljene vsakdanjosti pozabljamo na svoje sanje, ki pa privrejo na dan, ko nas zajame vrtinec obupa in jih pretvori v resničnost, v hlastanje po življenju, v ljubezenski spev.

Ko se znajdemo na bivanjskem razpotju, ki se nam razodene kot izguba gotovosti o lastnem obstoju, sloneče na vsem, kar smo do tedaj doživeli, ali pa kot hipoteza razumskega in zavestnega ali pa kot energijskega in kozmičnega continuuma post mortem, se sanje spojijo s preživetvenim nagonom in nam vsilijo voljo do življenja. Zaukažejo nam, da moramo izživeti življenje.

Resničnost eksistenčne preteklosti prevlada nad hipotetičnim ničem. In tako se, hočeš nočeš, stvarnost in sanje zlijeta v eno.

Odgovor na Borgesovo razpotje, na spraševanje o tem, kako izbiramo, razberemo v odločitvah, ki jih je na življenjski poti sprejemal naš jaz. Iz notranjosti se dvigne ljubezenska pesem, s pomočjo katere ponovno odkrijemo radosti, ki smo jih pogosto, prepogosto premalo cenili: svetlobo, veselje do življenja. 

Dela Eminjane - Emi potrjujejo pravilnost te trditve.  

Manzonijeva hvalnica dvakrat v prahu, dvakrat na oltarju ne velja samo za Napoleona, temveč tudi za Emi.

Božja pomoč, pa najsi verjamemo ali ne v božji dar ali v usodo, ji je dala priložnost, verjetno enkratno, da v sedanji razsežnosti kar dvakrat ponovno zaživi.

Sanje, ki privrejo iz blaznosti, v katero nas pahne groza ob zavesti, da je konec naših navideznih gotovosti, so silovite. Kar rjovijo iz njenih slik in jih preplavljajo s svetlobo. Krik sreče se pretvori v barvo. Ljubezen do življenja diha iz vsakega dela posebej in predstavlja najlepše in najgloblje sporočilo, ki ga lahko in mora posredovati umetnik.

O otožnosti in žalosti kakor o bolečini in strahu, stalnicah v ustvarjanju številnih umetnikov, pri Emi ni ne duha ne sluha.

Ne »ubija mesečine«, ne povzdiguje silovitosti in moči predmetov, ne opeva telesne lepote, temveč išče bistvo stvarjenja. 

In tako oda sreči, kipeča ljubezen, izniči uboštvo vsakdanjega življenja.

Bližina in vpliv umetnika Mira Peršolje sta Eminjani - Emi omogočila tudi izbor najprimernejših izraznih sredstev in tehničnih rešitev.

Slavček, ki šele začenja žvrgoleti, postopoma izpopolnjuje svoje pevske veščine in učitelju dolguje hvaležnost, ker je ob njem spoznaval notno črtovje. Toda, če je slavček razglašen ali v duši ni globokega vzgiba in sporočilnosti, njegovo petje ne seže do srca, ne more mu pomagati niti najboljši izmed učiteljev. 

Emi nosi v sebi enkratno in absolutno spoznano resnico.

Resnico, ki prebije vsak ščit, premaga vse ovire in zadene naravnost v dušo. Barve so odločne kot vibracije duha, oblike predstavljajo note harmonične in nežne melodije. Ne glede na pripoved, postanejo pretveza za dosego končnega cilja – zlitja sanj in stvarnosti. 

Ko letimo zelo visoko, se nam zdi ves svet majhen, nepomemben, oddaljen, boren. Videti smo kot mravljice, a tudi mravljice imajo viruse in morda imajo tudi sami virusi druge viruse …

Emi leti visoko, a kar privlači gledalca, njen magnetizem, je svetloba, je življenje, je Bog. Svoje koprnenje po božjem udejanji tako, da vsem nam, ki se izgubljamo v ničevosti vsakdanjosti, poda roko in nas popelje do pravih vrednot. Njej podvig zlahka uspe, njej, ki se je dvakrat znašla na usodnem razpotju in ji je bila dvakrat ponujena možnost, da nadaljuje svojo pot v obstoječi razsežnosti.

Morebiti je ona druga razsežnost neskončno lepša, a je ne poznamo, zato nam je ljubša ta, ki jo živimo. Res je nenavadno, starogrška kultura uči, da je pravi modrec, kdor ve, da ničesar ne ve. Torej lahko sklenemo: mi nismo modreci. Če pa že kaj znamo, nam zagotovo manjka modrosti. 

Eminjana - Emi je umetnica in, tako kot Beethoven, v vsakem svojem delu ustvari svojo »Odo radosti«. Njeno sporočilo izpoveduje univerzalno resnico, s tehtnostjo svojih izraznih sredstev pošilja med vse nas … svoj »Svobodni spev«.

Prof. Antonio Maria Pivetta, umetnostni kritik

 

Pismo mentorja Miro Peršolja

«Ob otvoritvi svoje samostojne razstave (Latisani), sem doživel nenadejano presenečenje, ko sem  slišal reči po slovensko: »To je moj prijatelj Miro«. Pogledal sem proti mizi z razstavnimi katalogi in na svoje veliko veselje zagledal prijatelja iz mladih dni, ki ga nisem videl več kot trideset let. Za oba je bilo to nadvse prijetno srečanje. Beseda je dala besedo, in ugotovil sem, da ima njegova življenjska sopotnica izjemen slikarski talent, zato sem se odločil, da jo vpeljem v skrivnosti zame značilne, izvirne slikarske tehnike. Brez kančka ljubosumja sem ji razkril raznolikost izbranih tehnik, Emi pa je z veliko pozornostjo in občutkom to znanje dobesedno srkala vase. Njena domišljija, pretanjenost bogatega kolorita in osvojena slikarska tehnika, so dali njenim slikam dodatno razsežnost. Zame pa je najpomembnejše, da sem ji lahko utrl pot v poklicno slikarstvo. Emi je čez noč postala prava profesionalna umetnica, na kar sem zelo ponosen. Pri učenju mi je predano sledila, dojela je, da je v njej taka ustvarjalna moč, kakršne pogosto nimajo niti akademski slikarji. Dela nastajajo kot plod velike senzibilnosti, energije, vitalnosti, občutljivosti, pogled je zazrt v prihodnost sveta, zato njene slike vzbujajo v gledalcu občutek sreče. Emi, res sem ponosen, da sem ti vlil vero in zaupanje v delo, v umetniško ustvarjalnost. Zagotovo pa se bo našel tudi kakšen pametnajkovič, ki mu tvoje slike ne bodo ugajale. Nič zato. Ljubosumje, nevoščljivost in zloba so del našega življenja, vendar ti zagotavljam, da si na dobri poti. Dovolj je, da svojo ustvarjalno moč preliješ na platno. Vstopila si v svet slovenskega slikarstva in v prihodnje se bo o tebi govorilo tudi na mednarodnem prizorišču. Prisluhni sebi, delaj to kar čutiš in nikogar ne poslušaj.

Tvoja življenjska pot ni bila posuta z rožicami, a prepričan sem, da ti bo tvoja nadarjenost prinesla veliko radosti. To bo zagotovo najučinkovitejša izmed terapij. Našla si to, kar si želela. Tako kot do sedaj delaj s srcem, ob veliki podpori ljubljenega Hermana.

Z velikim spoštovanjem in prijateljsko naklonjenostjo,

Tvoj mentor Miro»
Miro Persolja